Zgodba KOR-NETa se prepleta. Potem ko so potencial tega, kar je bil še pred dobrim letom “le” klobčič zamisli, prelit na papir, prepoznali Norvežani, dobiva mreža skozi raznolike projektne aktivnosti vse jasnejšo podobo ter svoje mesto v koroškem mladinskem in širšem družbenem življenju.
Zdi se, da na KOR-NETu vestno opravljamo svoje poslanstvo zagovornikov mladih, vključno z iskanjem načinov zadovoljevanja njihovih spreminjajočih se potreb v okviru domačih skupnosti, podvrženih procesom globalizacije, komercializacije, urbanizacije ipd. Verjemite, gre za eno osrednjih razvojnih vprašanj Koroške v prihodnosti, če bomo želeli (p)ostati več kot zgolj spalna naselja na koncu neke hitre ceste.
Mehka roka domače regije
Tovrstne teme so pogosto “premehke”, da bi jih bilo moč statistično zaznati in obdelati, kar pa še zdaleč ne pomeni, da si gre pred njimi zatiskati oči. Realnosti mladinskega dela na Koroškem s projektno ekipo spoznavamo skozi delo na terenu, kjer ste morda že opazili roza packe — vizualne zaščitne znake projekta. Puščamo jih povsod, v mestih in na podeželju, skupaj s konkretnimi dosežki, posejanimi po vseh treh dolinah domače regije.
Tam — tukaj! — pridno pletemo podporno mrežo za mlade, pri čemer k (vsebinskemu) sodelovanju redno vabimo mladinske organizacije, organizacije za mlade, izobraževalne ustanove in druge institucije na čelu z občinami (t.i. odločevalci). Vsi smo poklicani, da (po)skrbimo za oblikovanje ustreznega konteksta, v katerem se bodo lahko v polnosti udejanjali mladinski in drugi potenciali regije, nuja po medsektorskem in medinstitucionalnem povezovanju pa je pri vsem skupaj očitna skoraj do mere samoumevnosti. Sodelovati bomo morali vsi.
Fizični in virtualni prostori, vsebine in programi za mlade
Po odprtju 13 mladinskih delovnih postaj, brezplačnih prostorov za učenje, delo in druženje mladih, ter vzpostavitvi Virtualnega mladinskega inkubatorja Koroške (www.kor-net.) se z ekipo še odločneje podajamo na teren. Če si šolar_ka, dijak_inja ali študent_ka katere od koroških šol, potlej se skoraj zagotovo srečamo v prihodnjih mesecih, ko načrtujemo obsežno promocijsko akcijo na izobraževalnih ustanovah.
Z mnogimi izmed vas smo se že srečali, največkrat z jasnim ciljem: identificirati dejanske potrebe odraščajočih Korošcev_ic in druge mladine v regiji ter le-te podpreti z usreznimi vsebinami, programi in infrastrukturo, vselej v sodelovanju z ostalimi akterji podpornega okolja, strokovno pristojnimi za posamezna področja. Kot pove ime projekta, se bistvo našega delovanja skriva v povezovanju, prepletanju, mreženju.
KOR-NET gre na izlet: Bergen—Oslo—Velenje—Ajdovščina—Koper…
Začetnemu EPP-ju navkljub pa tema tokratnega bloga oz. serije zapisov, ki bodo iz njega nastali, ne bodo pretekli dosežki KOR-NETa ali prihajajoče akcije na šolah. Čaka nas bistveno težje vprašanje o perspektivah mladinskega dela v regiji. Z drugimi besedami: spraševali se bomo, kaj vse moramo na Koroškem (še) postoriti, da bomo mlade zares podprli pri njihovem odraščanju ter integrirali v skupnost do te mere, da bodo po koncu šolanja svoja življenja in poklicne kariere z veseljem nadaljevali doma?
Zakaj se to sprašujem(o)? Gre za temeljno dilemo, s katero se na projektu ukvarjamo že od samega začetka, počasi pa prihajamo tudi že do prvih zaključkov. Ta zapis tako prihaja le nekaj dni po povratku s strokovne ekskurzije po Sloveniji, na kateri smo spoznavali dobre prakse razvijanja mladinskega sektorja v drugih (uspešnih) lokalnih okoljih po državi. Zapis prihaja tudi nekaj mesecev po vrnitvi z “raziskovalne ekspedicije” na Norveško, kjer smo dobili dober vpogled v to, kako podobne stvari počno tam na severu. Skratka, na mestu so prve ocene o nujnih korakih naprej za našo regijo in o tem, katere dobre prakse od drugod gre čim prej prenesti na Koroško.
Kaj nas je torej naučil svet?
Vse omenjeno in še več bo predmet publikacije “Model aktivne participacije mladih”, katere izid načrtujemo v naslednjem letu. Ta bo osrednji “intelektualni” produkt projekta in neke vrste priročnik, načrt za nadaljnje mladinsko delo v regiji. Ko bo dokončan, boste seveda lepo povabljeni k branju. In udejanjanju zapisanega, seveda.
Do izida publikacije pa bom(o) pomembnejše ugotovitve, do katerih prihajamo ob izvajanju projekta, zlasti ob obiskih na terenu, objavljal(i) v obliki občasnih prispevkov na našem blogu. Najti jih bo moč pod skupnim naslovom “Kaj me je naučil svet?“. Obljubljam(o): prispevki, ki prihajajo, bodo bolj strnjeni. Vsak začetek je pač težak, posledično pa tudi daljši.
Se beremo kmalu!