Potrebujem psihološko pomoč, vendar se mi sanja ne na koga se naj obrnem. V tem prispevku ti bomo pomagali razumeti razlike med psihologom, psihiatrom, psihoterapevtom ipd. ter ti tako pomagali pri pravi izbiri prave oblike pomoči oz. pri osnovnem razumevanju.
Potrebujem psihološko pomoč, vendar se mi sanja ne na koga se naj obrnem. V tem prispevku ti bomo pomagali razumeti razlike med psihologom, psihiatrom, psihoterapevtom ipd. ter ti tako pomagali pri pravi izbiri prave oblike pomoči oz. pri osnovnem razumevanju.
Psiholog lahko svoje delo opravlja v zelo različnih institucijah, npr. v šoli, vrtcu, vojski, zdravstvenih ustanovah, v kadrovskih službah, socialnih zavodih itd. Posebnost njegovega dela je psihološko ocenjevanje, pri čemer uporablja psihološke vprašalnike ali druge psihodiagnostične pripomočke. Psiholog ne postavlja diagnoz, poda pa lahko psihološko mnenje. Prav tako ne more predpisovati zdravil. Nudi lahko psihološko svetovanje, ne pa psihoterapije (če nima dodatne psihoterapevtske izobrazbe).
Na podlagi opravljenega psihodiagnostičnega testiranja lahko poda psihološko mnenje, ne postavlja pa diagnoz in ne predpisuje zdravil. Za določena zdravila, kot so antidepresivi, lahko dobimo recept že od osebnega zdravnika, sicer pa nas bo psiholog napotil k psihiatru.
V primeru duševnih ali osebnostnih motenj, ki imajo pomenljiv vpliv na naše psihično delovanje in odnose z drugimi, nas lahko psiholog usmeri k psihiatru ali pa h kliničnemu psihologu. K njemu nas bo preko napotnice napotil osebni zdravnik, lahko pa se odločimo tudi za samoplačniški pregled.
Klinični psiholog je specialist klinične psihologije. Po izobrazbi je univerzitetni diplomirani psiholog oziroma magister psihologije, ki je poleg študija psihologije opravil tudi specializacijo iz klinične psihologije. Ukvarja se z zdravljenjem in obravnavo oseb z duševnimi ali osebnostnimi motnjami.
Klinični psiholog ni zdravnik ali medicinski strokovnjak, temveč zdravstveni delavec, ki izvaja psihološko ocenjevanje (psihodiagnostiko) in nudi zdravstveno obravnavo (psihoterapijo). Deluje na vseh treh ravneh zdravstva (v zdravstvenih domovih, ambulantah, kliničnih centrih in bolnišnicah) ali v zasebni praksi.
Klinični psiholog s pogovorom, opazovanjem in uporabo psihodiagnostičnih sredstev zbere informacije o mišljenju, čustvovanju in vedenju ter izdela celostno klinično-psihološko oceno težav in sposobnosti. Izvaja psihološko svetovanje ter psihoterapevtsko obravnavo (npr. vedenjsko-kognitivna terapija, psihoanalitična) s posamezniki, pari, skupinami ali družinami. Njegovo delo pogosto poteka v timu, saj sodeluje z drugimi strokovnimi delavci. Tako kot psiholog tudi klinični psiholog ne more samostojno predpisovati zdravil.
Do kliničnega psihologa lahko dostopamo sami (npr. v centrih za mentalno zdravje za odrasle) ali nas k njem napoti (osebni) zdravnik. Na voljo je tudi samoplačniška obravnava v zasebni praksi.
Psihološki svetovalec je strokovnjak z različno izobrazbo (običajno psiholog, lahko pa tudi drugo). S psihološkim svetovanjem ljudem pomaga pri izboljšanju kvalitete življenja (npr. navezovanje boljših medosebnih odnosov) ali soočanju z lažjimi osebnimi težavami (npr. premagovanje treme pri javnem nastopanju). Pri tem se osredotoča na sedanje probleme in ne posega v globje stiske iz preteklosti (npr. travme iz otroštva).
Cilj psihološkega svetovanja je vzpostaviti zaupno okolje, v katerem posameznik raziskuje, ozavešča in rešuje svoje probleme na različnih področjih življenja. Osredotoča se na močna področja, ki jih oseba lahko uporabi pri soočanju s težavnimi situacijami. Pri tem psihološko svetovanje ne pomeni dajanja nasvetov, temveč gre za usmerjanje preko različnih vprašanj, s katerimi se posameznik nauči spoprijemati s trenutnimi in prihodnjimi težavami.
Psihološki svetovalec lahko pomaga pri soočanju z neizogibno situacijo (npr. izgubo bližnjega), doseganju pozitivne spremembe (npr. osebnostna rast), razvijanju strategij spoprijemanja (npr. s stresom), reševanju težav (npr. prepira s prijateljem) in prevzemanjem nadzora nad lastnim življenjem. Psihološko svetovanje lahko poteka v živo, po telefonu, preko e-pošte ali spleta (e-svetovalnice).
Psihoterapevt je strokovnjak z različno izobrazbo, ki je opravil dodatno izobraževanje iz določene smeri psihoterapije (npr. vedenjsko-kognitivna, psihoanalitična, sistemska). V primerjavi s psihološkim svetovanjem je psihoterapija dolgotrajnejši in zahtevnejši proces, ki se ukvarja z odpravljanjem večjih duševnih težav ali motenj. Njen cilj je predelava zgodnjih negativnih izkušenj in doseganje sprememb v osebnostni strukturi. Psihoterapevt lahko pomaga posameznikom z različnimi vrstami anksioznih motenj in depresije, osebnostnih motenj, motenj hranjenja, odvisnosti.
Psihoterapija v zadnjih letih vse pogosteje postaja samostojna dejavnost, vendar pa njeno izvajanje v Sloveniji ni zakonsko opredeljeno in poenoteno. Zaenkrat je v veliki večini dostopna samoplačniško, redkeje pa tudi na podlagi napotnice.
Psihiater je zdravnik specialist, ki je zaključil izobrazbo na Medicinski fakulteti in nato opravil petletno specializacijo iz psihiatrije. Usposobljen je za zdravljenje kompleksnejših duševnih bolezni in osebnostnih motenj, ki lahko potrebujejo zdravljenje z zdravili ali pa hospitalizacijo v psihiatrični bolnišnici.
Poleg osebnega zdravnika je psihiater edini, ki nam lahko predpiše zdravila. Njegova primarna naloga ni nudenje psihoterapije ali svetovanje, razen če ima za to opravljeno tudi ustrezno izobrazbo. Prav tako psihiater ne opravlja psihološkega testiranja.
Ko imamo resne duševne težave, kot so npr. huda depresija, prividi in prisluhi, močna nihanja v razpoloženju, anksioznost ipd. Napoti nas lahko osebni zdravnik z napotnico ali pa se v psihiatrično ambulanto naročimo sami.
Pri prvem obisku bo psihiater na podlagi intervjuja postavil diagnozo, pripravil načrt zdravljenja in predpisal zdravila, če so ta potrebna. Po potrebi nas bo napotil na dodatne preiskave, lahko pa bo za uspešno zdravljenje priporočil tudi psihoterapijo.
Razbijanje tabujev in izboljšanje splošnega razumevanja mentalnega zdravja je ključnega pomena za izboljšanje kakovosti življenja posameznikov in skupnosti kot celote. Mentalno zdravje je enako pomembno kot fizično zdravje, a se v družbi še vedno premalo pozornosti namenja tej tematiki. To vodi do stereotipov, napačnih prepričanj in stigmatizacije posameznikov, ki se soočajo s težavami v duševnem zdravju.
V kolikor misliš, da bi katera od pomoči ti koristilo v življenju potem ne oklevaj. In nikoli ne pozabi da je iskanje pomoči ZNAK POGUMA in prvi korak na tvoji poti, do boljšega vsesplošnega počutja. Res je, da ni enostavno, ampak imaš to! 😉
Psiholog lahko svoje delo opravlja v zelo različnih institucijah, npr. v šoli, vrtcu, vojski, zdravstvenih ustanovah, v kadrovskih službah, socialnih zavodih itd. Posebnost njegovega dela je psihološko ocenjevanje, pri čemer uporablja psihološke vprašalnike ali druge psihodiagnostične pripomočke. Psiholog ne postavlja diagnoz, poda pa lahko psihološko mnenje. Prav tako ne more predpisovati zdravil. Nudi lahko psihološko svetovanje, ne pa psihoterapije (če nima dodatne psihoterapevtske izobrazbe).
Na podlagi opravljenega psihodiagnostičnega testiranja lahko poda psihološko mnenje, ne postavlja pa diagnoz in ne predpisuje zdravil. Za določena zdravila, kot so antidepresivi, lahko dobimo recept že od osebnega zdravnika, sicer pa nas bo psiholog napotil k psihiatru.
V primeru duševnih ali osebnostnih motenj, ki imajo pomenljiv vpliv na naše psihično delovanje in odnose z drugimi, nas lahko psiholog usmeri k psihiatru ali pa h kliničnemu psihologu. K njemu nas bo preko napotnice napotil osebni zdravnik, lahko pa se odločimo tudi za samoplačniški pregled.
Klinični psiholog je specialist klinične psihologije. Po izobrazbi je univerzitetni diplomirani psiholog oziroma magister psihologije, ki je poleg študija psihologije opravil tudi specializacijo iz klinične psihologije. Ukvarja se z zdravljenjem in obravnavo oseb z duševnimi ali osebnostnimi motnjami.
Klinični psiholog ni zdravnik ali medicinski strokovnjak, temveč zdravstveni delavec, ki izvaja psihološko ocenjevanje (psihodiagnostiko) in nudi zdravstveno obravnavo (psihoterapijo). Deluje na vseh treh ravneh zdravstva (v zdravstvenih domovih, ambulantah, kliničnih centrih in bolnišnicah) ali v zasebni praksi.
Klinični psiholog s pogovorom, opazovanjem in uporabo psihodiagnostičnih sredstev zbere informacije o mišljenju, čustvovanju in vedenju ter izdela celostno klinično-psihološko oceno težav in sposobnosti. Izvaja psihološko svetovanje ter psihoterapevtsko obravnavo (npr. vedenjsko-kognitivna terapija, psihoanalitična) s posamezniki, pari, skupinami ali družinami. Njegovo delo pogosto poteka v timu, saj sodeluje z drugimi strokovnimi delavci. Tako kot psiholog tudi klinični psiholog ne more samostojno predpisovati zdravil.
Do kliničnega psihologa lahko dostopamo sami (npr. v centrih za mentalno zdravje za odrasle) ali nas k njem napoti (osebni) zdravnik. Na voljo je tudi samoplačniška obravnava v zasebni praksi.
Psihološki svetovalec je strokovnjak z različno izobrazbo (običajno psiholog, lahko pa tudi drugo). S psihološkim svetovanjem ljudem pomaga pri izboljšanju kvalitete življenja (npr. navezovanje boljših medosebnih odnosov) ali soočanju z lažjimi osebnimi težavami (npr. premagovanje treme pri javnem nastopanju). Pri tem se osredotoča na sedanje probleme in ne posega v globje stiske iz preteklosti (npr. travme iz otroštva).
Cilj psihološkega svetovanja je vzpostaviti zaupno okolje, v katerem posameznik raziskuje, ozavešča in rešuje svoje probleme na različnih področjih življenja. Osredotoča se na močna področja, ki jih oseba lahko uporabi pri soočanju s težavnimi situacijami. Pri tem psihološko svetovanje ne pomeni dajanja nasvetov, temveč gre za usmerjanje preko različnih vprašanj, s katerimi se posameznik nauči spoprijemati s trenutnimi in prihodnjimi težavami.
Psihološki svetovalec lahko pomaga pri soočanju z neizogibno situacijo (npr. izgubo bližnjega), doseganju pozitivne spremembe (npr. osebnostna rast), razvijanju strategij spoprijemanja (npr. s stresom), reševanju težav (npr. prepira s prijateljem) in prevzemanjem nadzora nad lastnim življenjem. Psihološko svetovanje lahko poteka v živo, po telefonu, preko e-pošte ali spleta (e-svetovalnice).
Psihoterapevt je strokovnjak z različno izobrazbo, ki je opravil dodatno izobraževanje iz določene smeri psihoterapije (npr. vedenjsko-kognitivna, psihoanalitična, sistemska). V primerjavi s psihološkim svetovanjem je psihoterapija dolgotrajnejši in zahtevnejši proces, ki se ukvarja z odpravljanjem večjih duševnih težav ali motenj. Njen cilj je predelava zgodnjih negativnih izkušenj in doseganje sprememb v osebnostni strukturi. Psihoterapevt lahko pomaga posameznikom z različnimi vrstami anksioznih motenj in depresije, osebnostnih motenj, motenj hranjenja, odvisnosti.
Psihoterapija v zadnjih letih vse pogosteje postaja samostojna dejavnost, vendar pa njeno izvajanje v Sloveniji ni zakonsko opredeljeno in poenoteno. Zaenkrat je v veliki večini dostopna samoplačniško, redkeje pa tudi na podlagi napotnice.
Psihiater je zdravnik specialist, ki je zaključil izobrazbo na Medicinski fakulteti in nato opravil petletno specializacijo iz psihiatrije. Usposobljen je za zdravljenje kompleksnejših duševnih bolezni in osebnostnih motenj, ki lahko potrebujejo zdravljenje z zdravili ali pa hospitalizacijo v psihiatrični bolnišnici.
Poleg osebnega zdravnika je psihiater edini, ki nam lahko predpiše zdravila. Njegova primarna naloga ni nudenje psihoterapije ali svetovanje, razen če ima za to opravljeno tudi ustrezno izobrazbo. Prav tako psihiater ne opravlja psihološkega testiranja.
Ko imamo resne duševne težave, kot so npr. huda depresija, prividi in prisluhi, močna nihanja v razpoloženju, anksioznost ipd. Napoti nas lahko osebni zdravnik z napotnico ali pa se v psihiatrično ambulanto naročimo sami.
Pri prvem obisku bo psihiater na podlagi intervjuja postavil diagnozo, pripravil načrt zdravljenja in predpisal zdravila, če so ta potrebna. Po potrebi nas bo napotil na dodatne preiskave, lahko pa bo za uspešno zdravljenje priporočil tudi psihoterapijo.
Razbijanje tabujev in izboljšanje splošnega razumevanja mentalnega zdravja je ključnega pomena za izboljšanje kakovosti življenja posameznikov in skupnosti kot celote. Mentalno zdravje je enako pomembno kot fizično zdravje, a se v družbi še vedno premalo pozornosti namenja tej tematiki. To vodi do stereotipov, napačnih prepričanj in stigmatizacije posameznikov, ki se soočajo s težavami v duševnem zdravju.
V kolikor misliš, da bi katera od pomoči ti koristilo v življenju potem ne oklevaj. In nikoli ne pozabi da je iskanje pomoči ZNAK POGUMA in prvi korak na tvoji poti, do boljšega vsesplošnega počutja. Res je, da ni enostavno, ampak imaš to! 😉